Vloga medijev v življenju srednješolcev

Vloga medijev v življenju srednješolcev:

Vloga medijev pri nezaželenem obnašanju srednješolcev

Svetovno poročilo nezaželenega vedenja med najstniki (World YOUTH Report, 2003) opisuje, kako mediji lahko vplivajo na otroško deviantno obnašanje na tri načine:

  • mediji z nasilno vsebino spodbujajo gledalce k nasilnim dejanjem (pri čemer učinek vpliva lahko traja od nekaj ur do nekaj dni);
  • mediji prikazujejo čedalje več družinskih konfliktov in konflikte z vrstniki, ki se jih le ti naučijo;
  • nasilje v medijih ima nerealistični prikaz (rane ne krvavijo, zamere se pozabijo, srečni zaključki).

Poročilo tudi povzema raziskavo Ameriškega združenja psihologov, ki je dokazala, da naj bi mediji prispevali okvirno 10 % k agresivnemu obnašanju mladostnikov.

Tropeano (2006) je v eksperimentu ugotovila, da glasba z nasilno vsebino pri ženskah negativno vpliva na obnašanje. Preučevane ženske so v primerjavi s kontrolno skupino po poslušanju nasilne glasbe na vprašanja glede izmišljenih scenarijev reagirale bolj nasilno.

Boxer in drugi (2008) so na vzorcu 820 najstnikov ugotovili, da je izbor nasilnih medijev v otroštvu in najstniških letih dober indikator kasnejšega prestopniškega vedenja in splošne agresivnosti najstnikov.

Gentile (2009) je preučeval rizično (patološko) uporabo videoiger med 8-18 let v nacionalni raziskavi v ZDA. Ugotavlja, da se rizično igranje lahko predvidi na podlagi slabšega šolskega uspeha tudi če kontroliramo spol, starost in količino igranih videoiger. Njegovi rezultati dokazujejo, da je rizično igranje iger možno izmeriti in da ni preprosto povezano s količino igranja. Avtor ugotavlja, da je skoraj 10 % mladostnikov, ki imajo dejansko velike težave v življenju zaradi igranja video iger. Pri 8,5 % igralcev video iger je bilo izmerjenih vsaj 6 izmed 11 simptomov na področju poslabšanja odnosov v družini, nezaželenega vedenja v družbi in šoli ter vandalizma. Avtor je tudi ugotovil, da igrajo rizični igralci dvakrat več kot ne-rizični in da igrajo predvsem nasilne igre.

Gentile in drugi (2012) so ugotavljali motnje pozornosti na velikem vzorcu (več kot 3000) najstnikov in otrok v Singapurju. Avtorji so ugotovili, da ima nasilna vsebina v video igrah vpliv na motnje pozornosti in impulzivnost, kar posledično dodano povzroči več časa namenjenega video igram.

Ferguson in drugi (2010) v raziskavi niso uspeli dokazati, da nasilne video igre vplivajo na razvoj kasnejšega nezaželenega vedenja, so pa ugotovili povezanost med delinkventnim obnašanjem in osebnostnimi lastnostmi mladostnika ter njegovim nivojem stresa na podlagi 1254 osnovnošolcev.

Baker (2013) preučeval vpliv nasilnih video iger na nasilno obnašanje in izpostavil veliko pomanjkljivosti pri proučevanju tovrstne povezave, kljub temu da priznava, da tovrstna povezava obstaja.

Slotsve (2008) in drugi so z analizo mnenj 130 študentov ugotovili, da obstaja povezava med nasiljem na TV in obnašanjem teh študentov. Nasilje na TV v njihovem otroštvu so v retrospektivni raziskavi povezali z nezaželenim vedenjem.

Bushman in Anderson (2001) sta predstavila znanstvene raziskave, ki podpirajo povezavo med nasiljem v medijih in nasiljem v resničnem življenju. Avtorja izpostavljata, da tipičen Američan letno gleda okvirno 8000 ur televizijskega nasilja. Hkrati avtorja izpostavljata, da bo povprečen otrok v ZDA do časa, ko konča osnovno šolo, na TV videl več kot 8000 umorov in več kot 100.000 različnih načinov nasilja od posilstev do  napadov. Hkrati avtorja opozarjata, da se število nasilnih dejanj v resničnem življenju naglo povečuje od 100 na 100.000 prebivalcev leta 1950 na več kot 800 v letu 1990. Avtorja sta predstavila povezavo z medijsko nasilnostjo in agresijo tudi v povezavi s kajenjem in pljučnim rakom ter agresijo v dejanskem svetu.

Moessle in drugi (2014) so preučevali longitudinalne učinke izpostavljenosti nasilnim medijem in agresivnim obnašanjem med 10-13 letnimi otroci. Avtorji izpostavljajo, da je povezava med uporabo medijev in agresivnim obnašanjem zelo kompleksna. V to povezavo so avtorji vključili tudi vlogo empatije kot posrednika med nasilnimi prizori v medijih in agresivnim obnašanjem v resničnem življenju. Tako so avtorji ugotovili, da zlasti pri moških obstaja zelo dobra povezava med izpostavljenostjo nasilnim medijem in agresivnim obnašanjem preko empatije.

Anderson in Dill (2000) ugotavljata na podlagi dveh raziskav (eno izvedeno v laboratorijskem raziskovanju in eno v resničnem življenju), da je izpostavljenost nasilnim videoigram povezana z večjim agresivnim obnašanjem tako v kratkoročnem obdobju (v laboratorijski študiji), kot dolgoročno v smislu delinkventnega obnašanja.

Cashmore (2014) predstavlja model, v katerem mediji vplivajo na nivo strahu v občinstvu in s tem vplivajo na njihovo obnašanje. To vpliva na njihovo izpostavljenost potencialnim nasilnim situacijam s tem, da se ljudje poslužujejo taktike oz. načina izogibanja. Strah v medijih (ki ga ljudje dobijo iz medijev) povzroči, da ljudje ostajajo več v svojih domovih, namesto da bi bili več izven svojih domov.

Anderson in drugi (2003) ugotavljajo, da imajo mediji velik vpliv na nasilje pri mladostnikih. Največjo povezavo so avtorji dokazali pri manjših oblikah nasilnosti, čeprav je tudi pri hujših oblikah nasilnosti ta povezava precejšnja.

Huesmann in Taylor (2006) opozarjata, da je povezava med nasiljem v medijih in različnim nasiljem in agresijo močna, vendar povezana z načinom prikaza in vrsto medija. Zato jo avtorja smatrata kot pomembno kategorijo nevarnosti za zdravje. Njuna raziskava je pokazala, da nasilje na TV vpliva na povečano nasilje zlasti v obliki samomorov in agresije pri mladih gledalcih. TV na splošno in nasilje v filmih prispevata tako h kratkoročnemu kot dolgoročnemu povečanju agresije in nasilja pri mlajših gledalcih. Video igre povzročajo povečanje agresije in nasilja na kratek rok, na dolgi rok pa avtorji niso uspeli dokazati vpliva.

Consoli in drugi (2013) so ugotovili, da je ponavljanje letnika zelo povezano s povečanim samomorilnim vedenjem, kot tudi vse prepovedane substance, kot so: alkohol, tobak ter marihuana tako za dečke kot za deklice. Avtorji so povezali tudi slabe odnose staršev s povečano nevarnostjo za samomor med srednješolci.

Scharrer (2005) je ugotovila, da lahko program glede nasilnih vsebin v medijih spremeni mnenja najstnikov glede nasilnih prizorov medijev in s tem vpliva na njihovo vedenje.

Anderson, Craig A. in Dill, Karen E. (2000): Video Games and Aggressive Thoughts, Feelings, and Behavior in the Laboratory and in Life. Journal of Personality and Social Psychology., let.: 78, št.: 4, str.: 772-790.

Anderson, Craig A. in drugi (2003): The Influence of Media Violence on Youth. Psychological Science in The Public Interest., let.: 4, št.: 3

Baker, Jordan (2013): The Effects of Video Game Violence on Violent Crime. USF Sarasota-Manatee. Dostopno na: http://legacy.usfsm.edu/academics/cas/capstone/2012-2013/criminology/baker_the%20effects%20of%20video%20game%20violence%20on%20violent%20crime.pdf?from=404 (27.4.2016)

Boxer, Paul, Bushman, Brad J. in Moceri Dominic (2008): The Role of Violent Media Preference in Cumulative Developmental Risk for Violence and General Aggression. Youth Adolescence. DOI: 10.1007/s10964-008-9335-2

Bushman,Brad J. in Anderson, Craig A. (2001): Media Violence and the American Public: Scientific Facts Versus Media Misinformation. American Psychologist. DOI: 10.1037//0003-066X.56.6-7.477, let.: 56, št.: 6, str.: 477-489.

Cashmore, Jordan (2014): The ‘Fear of Crime-Media Feedback’ Cycle. Internet Journal of Criminology.

Consoli, Angele in drugi (2013): Suicidal behaviors in depressed adolescents: role of perceived relationships in the family. Child and Adolescent Psychiatry and Mental Health., let.: 7, št.: 8

Ferguson, Christopher J. in drugi (2010): Violent Video Games, Catharsis Seeking, Bullying, and Delinquency: A Multivariate Analysis of Effects Crime & Delinquency. DOI: 10.1177/0011128710362201

Gentile, Douglas in drugi (2012): Video Game Playing, Attention Problems, and Impulsiveness: Evidence of Bidirectional Causality. Psychology of Popular Media Culture., let.: 1, št.: 1, str.: 62-70.

Huesmann, L. Rowell in D. Taylor, Laramie (2006): The Role of media Violence in Violent Behavior. Annu. Rev. Public Health. DOI: 10.1146/annurev.publhealth.26.021304.144640

Moessle, Thomas, Kliem, Sören in Rehbein, Florian (2014): Longitudinal Effects of Violent Media Usage on Aggressive Behavior—The Significance of Empathy. Societies. DOI: 10.3390/soc4010105, let.: 4, str.: 105-124.

Vloga vključevanja medijskih vsebin v učne programme mladih

Kupersmidt in drugi (2012) so preučevali, ali lahko vključitev programov kritičnega pogleda na medijska sporočila promovira zdravo življenje. Na podlagi večstopenjske analize so ugotovili, da izpostavljenost programom medijske pismenosti zmanjšuje željo po uporabi tobaka in alkohola v prihodnosti. Podobno so Pinkleton in Weintraub (2008) za področje spolnosti ugotovili, da je smiselno vključiti program medijske pismenosti v izobraževanje o spolnosti z namenom zmanjšanja nezaželenega tovrstnega vedenja med najstniki.

Thornhill in Gillies (2000) sta ugotovila, da boljša osveščenost oz. vključitev programov v šolski učni program namenjen osveščanju o samomorih, prispeva pozitivno kot del preventivnih ukrepov. Ugotovili so, da je manjše število tistih, ki so bili izpostavljeni tovrstnim programom, nagnjenih k samomoru.

Schmidt in Vandewater (2008) ugotovila, da je gledanje izobraževalne TV pozitivno povezano z akademskim uspehom med mladostniki, da pa je v nasprotju s tem gledanje zabavne TV negativno povezano z akademskim uspehom.

Kupersmidt, Janis B. in drugi (2012): Improving Media Message Interpretation Processing Skills to Promote Healthy Decision Making About Substance Use: The Effects of the Middle School Media Ready Curriculum. Journal of Health Communication. DOI: 10.1080/10810730.2011.635769, let.: 17, str.: 546-563.

Schmidt, Marie Evans in Vandewater, Elizabeth A. (2008): Media and Attention, Cognition, and School Achievement. Future of Children. Dostopno na: https://www.princeton.edu/futureofchildren/publications/docs/18_01_04.pdf (27.4.2016), let.: 18, št.: 1

Scharrer, Erica (2005): Sixth Graders Take on Television: Media Literacy and Critical Attitudes of Television Violence. Communication Research Reports. DOI: 10.1080/00036810500317714, let.: 22, št.: 4, str.: 325-333.

Delite med prijatelje!