Definicije in indikatorji medijske pismenosti

Definicije in indikatorji medijske pismenosti:

Kaj je medijska pismenost?

Ofcom (2022) medijsko pismenost definira kot »sposobnost uporabe, razumevanja in ustvarjanja medijskih vsebin in komunikacije v različnih kontekstih« in o njenem pomenu zapiše sledeče:

Medijska pismenost ljudem omogoča pridobitev spretnosti, znanja in razumevanja, s čimer v celoti izkoristijo priložnosti, ki jih ponujajo tradicionalne in nove komunikacijske storitve. Biti medijsko pismen na spletu je temeljnega pomena za to, kako se ljudje obnašajo kot potrošniki, uporabniki in digitalni državljani. Osrednja vloga, ki jo ima medijska pismenost na spletu, vpliva tudi na širša življenja ljudi. To vključuje omogočanje uporabnikom, da sodelujejo v javnem življenju, vzdržujejo zdrave odnose z drugimi, dostopajo do informacij in jih prejemajo ter kritično oblikujejo in izražajo mnenja (Ofcom 2022).

Ofcom (2022): Making Sense of Media. Dostop prek: https://www.ofcom.org.uk/research-and-data/media-literacy-research. (20. 10. 2022)

Izraz medijska pismenost in njeno značilno opredelitev je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvedel izobraževalni raziskovalec Dieter Baacke. Koncept vključuje štiri dimenzije: kritičnost do medijev, poznavanje medijev, uporaba medijev in ustvarjanje medijev.

Baacke (1997) glavni poudarek daje prav pridobivanju kritičnega in refleksivnega pristopa do medijev in o temu, kako avtonomno pridobivati ​​nova znanja in veščine področja, so avtorja povzeli v Critical media literacy and adult learning, EPALE (2019). 

  • Medijska kritika je po Baacku stalna refleksija in širjenje posameznikovega znanja na področju medijev. Ta za ocenjevanje in kategorizacijo potrebuje osnovne informacije o medijih, samokritika pa ga spodbudi, da v okvirih lastnega delovanja deluje na družbeno in etično odgovoren način.
  • Medijsko znanje pomeni poznavanje medijev in njihovega načina delovanja v medijski krajini. To zajema a) poznavanje medijskih struktur in njihovega delovanja (zasebni sektor ter državne televizijske, radijske ustanove in časopisi) in b) sposobnosti uporabe naprav (računalnikov, programov).
  • Uporaba medijev se nanaša na posameznikovo usposobljenost za ciljno uvajanje medijev. Baacke vidi vse načine uporabe medijev kot dejavnosti, ki bi jih bilo treba oblikovati zavestno in aktivno.
  • Baacke vseh nas poziva k resničnemu (so)vključevanju v ustvarjanje medijev, saj imamo vsi možnosti za sodelovanje. Medije lahko sooblikujemo, jih uporabimo na nove načine, jim dodajamo lastno vsebino in jih spreminjamo.

Baacke, Dieter (1997): Medienpädagogik. Grundlagen der Medienkommunikation = Media pedagogy. Basic principles of media communication, Vol. 1. Nemčija: Tübingen: Niemeyer.

Witt, Susanne in Julia Lyß (2019): Critical media literacy and adult learning. Nemčija: Adult Education Leibniz Centre for Lifelong Learning.

Medijsko pismene osebe so sposobne kritično izbirati in razumeti vsebine in storitve ter v polnem obsegu izkoriščajo priložnosti, ki jih omogočajo nove komunikacijske tehnologije. Pri tem Papaioannou (2011) opredeljuje kritične sposobnosti razumevanja kot sposobnosti iskanja in vrednotenja informacij.

Papaioannou, Tao (2011): Assessing Digital Media Literacy among Youth through Their Use of Social Networking Sites. Cyprus: Revista de Informatică Socială. Dostopno prek: http://www.ris.uvt.ro/wp-content/uploads/2011/09/tao.pdf (1. 8. 2015)

Medijska pismenost je tesno povezana s konceptom informacijske pismenosti, ki ga poznamo veliko bolje in je lažje in bolj natančno definiran (Vilar, 2009).. Informacijsko pismenost sicer velikokrat povezujemo z izobraževanjem, raziskovanjem oziroma z informacijskim procesom, vendar pa se ne moremo izogniti dejstvu, da se z informacijami ne srečujemo zgolj tam. Prav zato danes vse pogosteje naletimo na povezavo obeh izrazov; govorimo torej o medijski in informacijski pismenosti.

Vilar, Polona (2007): Medijska pismenost. Ljubljana, Slovenija: FF, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.

Medijska pismenost je v veliki meri povezana s politično željo po informiranju državljanov. Livingstone (2009), vodilni avtor na področju preučevanja medijske pismenosti, zato kritično utemeljuje, da je dvig medijske pismenosti predvsem odvisen od medsebojnega odnosa množic in elit.

Livingstone, Sonia, Van Couvering, Elizabeth & Nancy Thumim (2005): Adult Media Literacy. London, UK: Centre for the Study of Children Youth and Media Institute of Education. Dostopno prek: https://core.ac.uk/download/pdf/4155054.pdf

UNESCOv cilj je bil ta dva termina približati z namenom, da bi inštitucije in raziskovalce z različnih področij pripeljali skupaj. Pri tem predlagajo združitev termina medijska in informacijska pismenost, ki naj bi združeval tako informacijsko kot medijsko pismenost (angl. MIL). Pri tem je cilj MIL, da imajo ljudje moč uporabe njihovih pravic glede svobodnega izražanja, da lahko branijo njihov dostop do informacij in ovrednotijo vsebino in si s tem zagotovijo vključenost v proces upravljanja. V najboljšem primeru MIL uči javnost ovrednotenja informacij, ki so na voljo preko medijev (tako formalne, kot neformalne), hkrati pa omogoča komuniciranje z drugimi.

UNESCO (2007): Understanding Information Literacy. Pariz, Francija: UNESCO – United Nations Educational, Scientific and Coltural organisation. Dostopno prek: http://unesdoc.unesco.org/images/0015/001570/157020E.pdf.

Medijska in informacijska pismenost je medsebojno povezan nabor kompetenc, ki ljudem pomaga povečati prednosti in zmanjšati škodo v novih informacijskih, digitalnih in komunikacijskih krajinah. Medijska in informacijska pismenost zajema kompetence, ki ljudem omogočajo kritično in učinkovito ukvarjanje z informacijami, drugimi oblikami vsebin, institucijami, ki omogočajo informacije in različne vrste vsebin, ter preudarno uporabo digitalnih tehnologij. Zmogljivosti na teh področjih so nepogrešljive za vse državljane ne glede na njihovo starost ali ozadje (Unesco 2022).

UNESCO(2022): About Media and Information Literacy. Dostop prek: https://www.unesco.org/en/communication-information/media-information-literacy/about. (20. 10. 2022)

Medijska pismenost odvisna tako od znanja kot od sposobnosti (Martens, 2010).

Martens, Hans (2010): Evaluating Media Literacy Education: Concepts, Theories and Future Directions. Journal of Media Literacy Education., let.: 2, št.: 1, str.: 1-22. Dostopno na: https://core.ac.uk/download/pdf/56695006.pdf.

Medijsko pismeni posamezniki morajo imeti znanje o masovnih medijih in njihovi naravi, hkrati pa morajo biti sposobni uporabiti to znanje, ko dostopajo, analizirajo in vrednotijo različne vrste medijskih sporočil. Pri tem lahko opredelimo tri spretnosti (Moeller et al., 2011):

- Evaluacija in razumevanje medijev in informacij

- Razumevanje komunikacije z in preko medijev

- Razumevanje medijev in načina njihovega delovanja

Medijska pismenost je povezana z vsemi vrstami medijev, kar vključuje: televizijo, kino, video, spletne strani, videoigre in virtualne skupnosti. V tem pogledu jo lahko tudi kot sposobnost pridobivanja, razumevanja, ocenjevanja in ustvarjanja medijskih vsebin. Čeprav mediji še vedno ključno pripomorejo k temu, da državljani bolje razumemo svet in sodelujemo v demokratičnem in kulturnem življenju (medijska pismenost kot pomemben del politične kulture in dejavne soudeležbe državljanov Unije), se uporaba medijev spreminja. Mobilnost, komunikacije, ki jih ustvarjajo uporabniki, internet in vedno večja dostopnost digitalnih proizvodov drastično spreminjajo medijski sektor.

Moeller, Susan, Joseph, Ammu, Lau, Jess & Carbo, Toni (2011): Towards Media and Information Literacy Indicators. Paris, Francija: UNESCO – United Nations Educational, Scientific and Coltural organisation. Dostopno prek: http://www.unesco.org/new/en/communication-and-information/resources/publications-and-communication-materials/publications/full-list/towards-information-literacy-indicators/.

Merjenje in indikatorji medijske pismenosti

European Association for Viewers Interests in Danish Technological Institute sta aprila 2011 za Evropsko komisijo izdelala poročilo »Testing and Refining Criteria to Assess Media Literacy Levels in Europe – Final Report« (EAVI, 2011). V njem so navedeni in testirani indikatorji merjenja ravni medijske pismenosti. Lastnosti, ki naj bi jih imeli indikatorji medijske pismenosti, so:

- Indikatorji naj bi bili sposobni zaznati spremembe medijske pismenosti tako v formalnem izobraževalnem sistemu, kot tudi v neformalnih učnih okoljih.

- Indikatorji naj bi presegli jezikovne, ekonomske, socialne, etnične, verske in kulturne razlike in bili po vsebini primerljivi med posameznimi regijami in državami.

- Indikatorji naj bi zagotovili merjenje vseh skupin prebivalstva – vključno z emigranti in osebami s posebnimi potrebami.

EAVI – European Association for Viewers’ Interests (2009a): Study on Assesment Criteria for Media Literacy Levels. Bruselj, Belgija: European Commission. Dostopno prek: https://ec.europa.eu/assets/eac/culture/library/studies/literacy-criteria-report_en.pdf

Rosenbaum, Beentjes in Konig (2007) opozarjajo, da je praktično nemogoče meriti medijsko pismenost kot celoto. V nasprotju predlagajo merjenje medijske pismenosti na posameznih segmentih, pri čemer zaradi vloge medijev tako v osebnem življenju ljudi, kot v demokratičnem procesu v celotni družbi, pozivajo k povečanju raziskovanja na področju.

Rosenbaum, Judith E., W.J. Beentjes, Johannes & Ruben P. Konig (2007): Couched Potatoes or Critical Citizens: Devising an Instrument to Measure Media Literacy. USA: Department of English, Modern Languages and Mass Communication.
Dostopno prek:
https://www.researchgate.net/publication/251592820_Mapping_Media_Literacy_Key_Concepts_and_Future_Directions

Millwood Hargrave (2010) je na osnovi EAVI študije povzel dve skupini indikatorjev. Prvo skupino sestavljajo kompetence posameznikov glede uporabe (tehnične sposobnosti, kritično razumevanje in sposobnosti komuniciranja). Drugo skupino pa sestavljajo dejavniki okolja (dosegljivost tehnologije, izobraževanje glede medijev in iniciative s strani regulatorja, industrije ter civilne družbe).

Millwood Hargrave, Andrea (2010): Media Literacy in the Digital Age. Japan: NHK Broadcasting Culture Research Institute. Dostopno prek: http://www.nhk.or.jp/bunken/english/reports/pdf/10_no8_10.pdf.

Zacchetti (2011) izpostavlja in povzema EAVI področja medijske pismenosti, katero je potrebno meriti kot:

-          dostopnost do medijskih vsebin

-          razumevanje medijskih vsebin

-          kritično vrednotenje različnih medijskih vsebin

-          sposobnost ustvarjanja medijskih vsebin

Zacchetti, Mateo (): An European approach to media literacy. Bruselj, Belgija: DG Education and Culture, European Commission. Dostopno prek: http://www.lasics.uminho.pt/ojs/index.php/lmc/article/view/524 (1. 8. 2015)

Livingstone et al. (2005) izpostavljajo tri OFCOM področja preučevanja medijske pismenosti in pojasnjujejo nadaljne usmeritve raziskovanja:

A) Dostopnost in kompetence (raziskave so usmerjene predvsem v (1) neenakosti in v segmente, ki dostopa do določenih medijev nimajo; (2) napredne oblike in uporabe sodobnih medijev in (3) sposobnosti ljudi, da obvladujejo svoje osebne informacije v multimedijskem okolju.

B ) Razumevanje (obvladovanje in kritičnost); Livingstone et.al. (2005) povdarjajo da je potrebno bistveno več raziskav na področju sposobnosti kritičnega vrednotenja informacij v sodobnih medijih, zlasti na področju novic in politike ter oglaševanja.

C) Interakcija in ustvarjanje (pomanjkanje raziskav zlasti na področju ustvarjanja medijskih vsebin, vpliva le-teh na družbo in kreativnost posameznikov).

Livingstone, Sonia, Van Couvering, Elizabeth & Nancy Thumim (2005): Adult Media Literacy. London, UK: Centre for the Study of Children Youth and Media Institute of Education. Dostopno prek: https://core.ac.uk/download/pdf/4155054.pdf.

Hobbs 2009 izpostavlja ključnih pet kompetenc medijske pismenosti in sicer:

  • dostopnost,
  • analiza in vrednotenje,
  • ustvarjanje,
  • refleksija
  • aktivnost.

Predlaga vključevanje novih programov za zvišanje medijske pismenosti zlasti v:

-       učinkoviti uporabi sodobne tehnologije

-       izpostavljanju nevernosti povezanih z medijih in njihovim vplivom

-       povečevanju medijske pismenosti

-       povečanju sposobnosti ljudi, da lahko kritično vrednotijo kvaliteto in kredibilnost informacij in

-       vključevanju v K-12 izobraževanje.

Hobbs, Renee & Jensen, Amy (2009): The Past, Present, and Future of Media Literacy Education. Journal of Media Literacy Education. Dostopno na: https://digitalcommons.uri.edu/jmle/vol1/iss1/1/.

Center za medijsko pismenost (CML – Media Literacy Framework) je razvil 5 ključnih tematik za kritično analiziranje medijskih sporočil s strani uporabnikov (povzeto po Vilar (2007):

-          Avtorstvo: Vsa medijska sporočila so ustvarjena.

-          Format: Medijska sporočila so ustvarjena z uporabo ustvarjalnega jezika, ki ima svoja lastna pravila.

-          Občinstvo: Različni ljudje različno dojemajo in doživljajo ista medijska sporočila.

-          Vsebina: Mediji imajo lastne vgrajene vrednote in zorne kote.

-          Namen: Večina medijskih sporočil je pripravljenih za pridobitev dobička in/ali moči.

Vilar, Polona (2007): Medijska pismenost. Ljubljana, Slovenija: FF, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.

Chang et al (2011) so preučevali merjenje medijske pismenosti v šolah

Chang, Chiung-Sui et al. (2011): Developing and validating a media literacy self-evaluation scale (MLSS) for elementary school students. The Turkish Online Journal of Educational Technology., let.: 10, št.: 2. Dostopno na: https://files.eric.ed.gov/fulltext/EJ932226.pdf

Arke in Primack (2009) sta preučevala merjene medijske pismenosti po psihometrični metodi.

Arke, Edward T.& Primack, Brian A. (2009): Quantifying media literacy: development, reliability, and validity of a new measure. EMI Educ Media., let.: 46, št.: 1. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3092308/.

Delite med prijatelje!
    Domov » Definicije in indikatorji medijske pismenosti