Smernice in priporočila
»V zadnjih letih se pediatri pri svojem delu vedno pogosteje srečujemo z otroki in mladostniki, ki imajo zaradi neprimerne uporabe naprav z zasloni (zaslonov) različne težave. Posebej izstopajo predšolski otroci, ki imajo zaradi neprimerne uporabe zaslonov odstopanja že zgodaj v razvoju. Naslavljanje te izredno aktualne problematike terja poenotene in strokovne usmeritve« so zapisali na Zdravniški zbornici Slovenije (2021). 
Prve nacionalne smernice, ki so jih pripravili primarni pediatri iz Sekcije za primarno pediatrijo Združenja za pediatrijo pod okriljem Odbora za osnovno zdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije skupaj s strokovnjaki z drugih področij, si lahko v celoti preberete tukaj (Zdravniška zbornica Slovenije 2021).
Ne spreglejte:
- Časovna priporočila za uporabo zaslonov v prostem času
- Predšolski otroci
- Priporočila za uporabo zaslonov v vrtcih
- Zdrave (družinske) navade uporabe zaslonov
- Znaki prekomerne uporabe zaslonov, ki zahtevajo strokovno pomoč
Zavod Republike Slovenije za šolstvo je 2016 pripravil tudi Smernice za uporabo IKT v vrtcu.
Center odličnosti za zgodnji razvoj otrok (Centre of Excellence for Early Childhood Development) si prizadeva izboljšati znanje o razvoju majhnih otrok. Njihov priročnik Young children and technology je namenjen staršem in naslavlja rabo tehnologij ter iskanje pravega ravnovesja izpostavljenosti otrok.
Vodilna stanovska organizacija – Ameriško pediatrično združenje (glej Anderson in drugi, 2009) v svojih napotkih odsvetuje gledanje televizije do drugega leta starosti otroka, za kar pa se glede na zbrane podatke obstoječih raziskav, večina staršev ne odloči. Sigman (2011) dokazuje, da obstaja jasna povezava med starostjo, ko otrok začne gledati medije z zaslonom, številom ur, ko jih gleda in negativnim vplivom na posamezna fizična stanja otroka. Priporočene so naslednje omejitve izpostavljenosti ekranom na dan:
- do 7 let stari otroci: 0,5 – 1 uro na dan
- 7 – 12 let stari otroci: 1 uro na dan
- 12 – 15 let stari otroci: 1.5 ure na dan
- 16+ let stari otroci: do dve uri dnevno.
Na vprašanje, kako je mogoče znižati izpostavljenost, odgovarja eksperiment, ki so ga Hinkley in drugi (2015) izvedli v Avstraliji. Naredili so preizkus, ali izobraževanje staršev (v petih srečanjih) lahko privede do zmanjšanja izpostavljenosti 2 do 3 let starih otrok elektronskim medijem. Rezultat je pokazal povprečno dobre pol ure zmanjšanja medijske izpostavljenosti po opravljenem izobraževanju.
Anderson Craig A. in drugi (2009): Policy Statement—Media Violence. v: Pediatrics, let.: 24, št.: 5, str.: 1495-1503.
Centre of Excellence for Early Childhood Development Strategic Knowledge Cluster on Early Child Development (2016) »Young children and technology Finding the right balance« Université de Montréal. Dostopno prek: https://www.child-encyclopedia.com/sites/default/files/technology-in-early-childhood-education-info.pdf
Hinkley Trina, Cliff Dylan in Okely Anthony D. (2015): Reducing electronic media use in 2–3 yearold children: feasibility and efficacy of the Family@play pilot randomised controlled trial. Hinkley in drugi. BMC Public Health., let.: 15, št.: 779
Sigman Aric (2011): The Impact Of Screen Media On Children: A Eurovision For Parliament. Dostopno prek: http://www.steinereducation.edu.au/wp-content/uploads/uk_screen_time.pdf, str.: 88-121.
Usar, Karmen in Jerše, Lidija (2016): Smernice za uporabo IKT v vrtcu. Dostopno prek: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Sektor-za-predsolsko-vzgojo/Programi/smernice_za_uporabo_IKT_v_vrtcu.pdf
Zdravniška zbornica Slovenije (2021): Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Dostopno prek: https://www.zdravniskazbornica.si/informacije-publikacije-in-analize/zasloni
Digitalni odtis otrok na spletu
»Vse, kar počnete na spletu, lahko postane del neomejenega digitalnega arhiva, ki še zdaleč ni dostopen samo vam. Upravljanje z digitalnimi identitetami je postalo tako kompleksno, da potrebujejo pomoč celo odrasli – kaj šele vaši otroci« so zapisali na spletni strani Varni internet (2016).
Holloway in drugi (2013) izpostavljajo veliko povečanje digitalnega odtisa malih otrok na spletu, velikokrat še preden se le-ti rodijo. Slike otrok pred njihovim drugim letom starosti je v povprečju naložilo na splet v ZDA kar 92 % mamic. Na Japonskem je ta delež mamic najmanjši (43%). Povprečje EU držav je 73%. Tudi povprečje objave predporodnih posnetkov – 3D ultrazvoka – je visoko (23%), zlasti če upoštevamo dejstvo, da tovrstnih posnetkov ne pridobijo vsi, saj so večinoma dodatno plačljivi. Starši objavljajo tudi dejstva in fotografije dojenčkov (na primer bolezni, lastnosti, znamenja), ki lahko vplivajo na otroka kasneje v življenju.
Davis in drugi (2015) izpostavljajo, da tri četrtine staršev, ki uporabljajo družbena omrežja, pozna drugega starša, za katerega menijo, da je objavil preveč za otroka v kasnejšem življenju škodljivih informacij ali posnetkov.
Davis M. in drugi (2015): Parents on Social Media: Likes and Dislikes of Sharenting. C.S. Mott Chidren’s Hospital National Poll on Children’s Health., let.: 23, št.: 2. Dostopno na: https://mottpoll.org/reports-surveys/parents-social-media-likes-and-dislikes-sharenting.
Holloway Donell in drugi (2009): 0-8: Young children’s Internet use. v: Edith Cowan University Research Online, ECU Publications Jenkins Henry in drugi (2009): Confronting the Challenges of Participatory Culture; Media Education for the 21st Century. Dostopno na: https://ro.ecu.edu.au/cgi/viewcontent.cgi?article=1930&context=ecuworks2013.
Varni internet (2016): Učna ura o digitalnih odtisih. Dostopno prek: https://www.varniinternet.si/blog/96-ucna-ura-o-digitalnih-odtisih.
Izpostavljenost predšolskih otrok »tradicionalnim« medijem
Vodilna obsežna raziskava na področju izpostavljenosti predšolskih otrok medijem v ZDA je Kaiser Family Foundation study (Rideout in drugi 2003), ki s pomočjo več kot 1000 staršev otrok, starih med 6 meseci in 6 leti, ugotavlja, v kolikšni meri in kako so otroci izpostavljeni medijem. Nič do šestletni otroci preživijo v ZDA povprečno dobro uro in pol (1:42) dnevno pred ekranom (TV, video igre in računalnik). Od tega do triletniki dnevno gledajo TV skoraj eno uro. Tudi v raziskavi do dveh let starih otrok Zimmerman in drugi (2007) ugotavljajo, da 40 % otrok starih manj kot eno leto redno gleda televizijo. Do 24 meseca starosti se odstotek dvigne na 90%. Pred letom starosti so otroci povprečno izpostavljeni 1 uro dnevno, med 1-2 leti pa 1,5 ure dnevno. Za različne starostne skupine Rideout (2014) v novejši študiji med 2 do 4-letniki ugotavlja izpostavljenost ekranom 1 uro 27 minut, med 5 do 7-letniki pa se ta odstotek poveča na 2 uri in 10 minut.
Ofcomova raziskava v Angliji (2015) je ugotovila, da 3 do 4-letniki preživijo dobri dve uri dnevno pred TV, eno uro dnevno na internetu in 45 minut dnevno z igranjem video iger. Presenetljivo pri starejših otrocih (5 do 7 let) ni bistvenih razlik.
Raziskava med 7 do 9-letniki ugotavlja, da so starosti so otroci v ZDA pred televizorjem v povprečju kar 3,5 ure (Vittrup, 2009).
Raziskava 3-6 letnikov (Genc, 2014) meri izpostavljenost med tednom (ponedeljek-petek) in ob vikendih (sobota-nedelja). Izpostavljenost je kljub dejstvu, da naj bi imeli starši več časa za družino med vikendom, precej višja ravno takrat.
Glede povezanosti demografskih značilnosti staršev s stopnjo medijske izpostavljenosti otrok je iz raziskave Rideoute in Hamele (2006) jasno razvidno, da je izpostavljenost večja pri otrocih, katerih straši so nižje izobraženi in imajo nižje prihodke. Tako na primer statistično značilno nižji prihodki pomenijo več izpostavljenosti TV (1:15 za otroke staršev z nižjimi prihodki v primerjavi z 0:48 min). Zanimiva je tudi obratna korelacija z branjem. Starši z nižjimi prihodki berejo otrokom, ali berejo otroci sami manj (0:40 proti 0:46), kot je to pri starših z višjimi prihodki. Podobno so otroci manj izobraženih staršev bolj izpostavljeni medijem (1:07 proti 0:49) in jim je manj prebrano, ali berejo sami (0:31 proti 0:45).
Prihaja tudi do precejšnjih razlik glede izpostavljenosti otrok med državami in kulturami. Tako so v Veliki Britaniji otroci do dveh let izpostavljeni največ televiziji, 1 uro dnevno, in skupno 1 uro in četrt vsem medijem z ekranom (Wartella in drugi, 2013b). S starostjo med tretjim in petim letom se izpostavljenost televiziji podvoji, izpostavljenost vsem medijem z ekranom pa znaša že tri ure in četrt, kar je več kot v ZDA. Pri starejših otrocih se izpostavljenost televiziji celo zmanjša, medtem ko se bistveno poveča uporaba računalnika in video iger, tako da skupaj ekranska izpostavljenost znaša skoraj štiri ure dnevno.
V ZDA Wartella in drugi (2013) ugotavljajo večjo izpostavljenost medijev med hispanskimi starši. Tako 0 do 8-letni otroci gledajo televizijo kar dobri dve uri dnevno (starši skoraj tri), medtem ko je povprečna izpostavljenost ekranom med otroci skoraj štiri ure, med starši pa šest in pol dnevno.
Na Poljskem ugotavljajo zelo veliko izpostavljenost televiziji in sicer dobra polovica predšolskih otrok gleda televizjo med polovico in eno uro dnevno, kar 41 % pa več kot dve uri dnevno (Walczak-Niewiadomska in Makowska, 2013).
Genc Zulfu (2014): Parents’ Perceptions about the Mobile Technology Use of Preschool Aged Children. v: Procedia – Social and Behavioral Sciences Elsevier, let.: 146, str.: 55-60.
Ofcom (2015): Children and parents: media use and attitudes report. Dostopno na: http://stakeholders.ofcom.org.uk/binaries/research/media-literacy/children-parents-nov-15/childrens_parents_nov2015.pdf (26. 3. 2015)
Rideout Victoria (2014): Learning at home: families’ educational media use in America. The Joan Ganz Cooney Center.
Rideout Victoria in Hame Elizabeth (2006): The Media Family: Electronic media in the lives of infants, toddlers, preschoolers and their parents . v: The Henry J Keiser famila foundation
Vittrup Brigitte (2009): What Us Parents Don’t Know About Their Children’s Television Use; Discrepancies Between Parents’ and Children’s Reports. Journal of Children and Media., let.: 3, št.: 1
Rideout Victoria in Hame Elizabeth (2006): The Media Family: Electronic media in the lives of infants, toddlers, preschoolers and their parents . v: The Henry J Keiser famila foundation
Wartella Ellen in drugi (2010): Technology in the Lives of Teachers and Classrooms: Survey of Classroom Teachers and Family Child Care Providers. Fred Rogers Center – Saint Vincent College.
Wartella, Ellen in drugi (2013): Media, Technology, and Reading in Hispanic Families: A National Survey. v: Center on Media and Human Development at Northwestern University and National Center for Families Learning, str.: 1-32.
Walczak-Niewiadomska Agata in Makowska Ewelina (2013): A role of the family in the media education of the preschool children in Poland: a case study of Lodz. v: My Media Playground, 2nd biannual seminar on media education in childhood (-ta izdaja). Tampere, Finnland:
Prisotnost medijev v sobi otroka
Ameriško pediatrično združenje (glej Anderson in drugi, 2009) je opozorilo na negativne posledice prisotnosti medijev v spalni sobi otroka. Ugotavljajo namreč, da otroci stari med 0 in 6 let preživijo v povprečju skoraj 2 uri dnevno pred ekranom (televizija, filmi, računalniki) in da ima TV v spalni sobi skoraj petina dojenčkov, skoraj tretjina 2 do 3-letnikov, skoraj polovica 4 do 6-letnikov in več kot dve tretjini otrok starih več kot 8 let. Pri tem opozarjajo, da je posledice nekontrolirane, neomejene rabe televizije zelo težko jasno predvideti. Rezultati raziskave Vandewater in drugi (2007) kažejo, da ima do drugega leta starosti TV v svoji sobi petina otrok, medtem ko med 3 do 6-letniki to predstavlja že tretjino otrok. Kot glavni razlog za prisotnost TV v sobi otroka starši navajajo, da se s tem sprosti televizija, ki jo gledajo drugi (58%).
Glede lastništva računalnika referenčna raziskava Kaiser fundacije Zero to six (Rideout in drugi 2003) že leta 2003 ugotavlja, da ima skoraj polovico do 6-letnikov svoj računalnik in tisti, ki ga imajo, preživijo pred njim povprečno eno uro dnevno.
Formby (2014) je preučevala izpostavljenost vsem zaslonom na dotik (mobilnih telefonov in tablic). Uporaba zaslonov na dotik dvoletnih otrok se je povečala od 10% v letu 2011 na 40% v letu 2013, pri čemer skoraj 70% staršev dovoli uporabljati tovrstne zaslone. Zanimivo je, da je le v 46% primerih prošnja za uporabo prišla s strani otrok, kar v 40% pa je to bila ponudba staršev, kar nakazuje na spodbujanje staršev v smeri uporabe. Skoraj četrtina otrok uporablja zaslone na dotik vsaj 2-3 krat na teden.
Baek in drugi (2013) ugotavljajo, da skoraj tretjina otrok, starih do dveh let, v južni Koreji uporablja mobilni telefon z zaslonom na dotik (večina uporablja maminega) več kot dve uri dnevno, od tega kar četrtino samostojno brez navzočnosti staršev. Podoben odstotek uporabe je tudi med starejšimi 3 do 5- letniki, kjer je samostojnost uporabe 28%.
Boddum (2013) je med 2 do 5-letniki analiziral uporabo mobilnih telefonov in ugotovil, da ga uporablja več kot uro dnevno 12% otrok med tednom in 23% med vikendom. Pri tem starši niso enotnega mnenja glede koristnosti uporabe mobilnega telefona pri predšolskih otrocih. Petina staršev ocenjuje uporabo kot pozitivno, tretjina pa negativno. Med pozitivnimi učinki starši največ izpostavljajo, da je telefon učni pripomoček (31%) in zabava (24%). Med negativnimi pa je 30% staršev mnenja, da uporaba povzroči pasivnost starševskega odnosa, 28% se jih boji za poškodbe svojega telefona, 18 % pa jih kot razlog proti uporabi izpostavlja izzive s posledično izpraznjenostjo baterije.
Teuwen in drugi (2012) izpostavljajo, da nizozemski otroci začnejo uporabljati internet s povprečno 3,4 leti. Izvedba longitudinalne raziskave med predšolskimi otroci je pokazala, da se otroci čedalje bolj zgodaj srečujejo z internetom (leta 2011 z 3,9 leti). Otroci so povprečno vsakič na internetu med 15 minutami (2 do 3-letniki) in 30 minutami (5 do 6-letniki). Avtorji opozarjajo, da le 20% staršev sedi zraven, medtem ko otrok brska po spletu, pri čemer le dobrih 10 % staršev hkrati pojasnjuje informacije, katerim je otrok izpostavljen. Le 13% staršev predšolskih otrok dovoli uporabo spleta samo pod popolnim nadzorom staršev. Dobrih 80% otrok kot aktivnost na spletu navaja igranje iger in dobri dve tretjini gledanje video posnetkov, pri čemer avtorji niso ugotovili razlik med spoloma.
Anderson Craig A. in drugi (2009): Policy Statement—Media Violence. v: Pediatrics, let.: 24, št.: 5, str.: 1495-1503.
Baek, Yu-Mi, Jeong-Min Lee and Kyu –Soo Kim (2013): A Study on Smart Phone Use Condition of Infants and Toddlers. v: International Journal of Smart Home, let.: 7, št.: 6, str.: 123-132.
Boddum Megan R. (2013): Plugged in: A focused look at parents’ use of smartphones among children 2-5 years of age. ProQuest LLC.
Formby Susie (2014): Practitioner perspectives: Children’s use of technology in the Early Years. v: National Literacy Trust Pearson., str.: 1-61.
Rideout Victoria J., Vandewater Elizabeth A., Wartella Ellen A. (2003): Zero to six: Electronic Media in the lives of infants, toddlers and preschoolers. The Henry J. Kaiser Family Foundation.
Teuwen Jolien, De Grooff Dirk in Zaman Bieke (2012): Flemish Preschoolers Online A mixed-method approach to explore online use, preferences and the role of parents and siblings. Paper presented at Etmaal van de Communicatiewetenschap.
Vandewater Elizabeth A. in drugi (2007): Digital Childhood: Electronic Media and Technology Use Among Infants, Toddlers, and Preschoolers. v: Pediatrics, let.: 119, št.: 5
Pasivna izpostavljenost medijem glede na razlike med družinami, v katerih otrok odrašča
Lapierre in drugi (2012) ugotavljajo, da so na običajen dan otroci v ZDA (stari 8 mesecev do 8 let) izpostavljeni več kot štirim uram televizije v ozadju. Pri tem prihaja do velikih razlik med starši z večjimi prihodki (3,5 ure) v primerjavi s starši z manjšimi prihodki (skoraj 6 ur dnevno). Podobno so velike razlike glede izobrazbe staršev. Tisti z višjo izobrazbo izpostavljajo svoje otroke televiziji v ozadju občutno manj (2,5 ure) v primerjavi s tistimi z nižjo izobrazbo (več kot 5 ur dnevno). Podobno nacionalna raziskava Media Family ugotavlja (Rideout in Hame, 2006), da skoraj tretjino (32%) 0-6 let starih otrok odrašča v okolju, kjer je TV vseskozi prižgana in več kot polovico v okolju, kjer je TV prižgana večino časa. Slaba tretjina otrok je izpostavljena TV tudi med obroki. Tudi raziskava Kaiser fundacije Zero to six (Rideout in drugi, 2003) osvetljuje močno povezavo med časom, ko je TV prižgan v družini in povečanim gledanjem TV ne glede na to, da program morda ni primeren za otroke. V primeru družin, kjer je prisotnost TV velika, je gledanje TV predšolskih otrok skoraj za polovico večje. Hkrati je v teh družinah 10 % manjši čas namenjen za branje otrokom ali času, ko otroci berejo sami. V televizijsko intenzivnih družinah je tudi dvakrat več otrok, ki so TV začeli gledati pred starostjo enega leta.
Nacionalna raziskava v Angliji (Parenting in digital age) je na tem področju referenčna in velikokrat citirana (Wartella in drugi, 2013b). Izmed vseh preučevanih družin je v raziskavi 39% družin opredeljenih kot medijsko intenzivnih. Te družine imajo povprečno izpostavljenost medijem dobrih enajst ur dnevno (od tega štiri ure TV, tri ure računalnik in dve uri pametni telefon). Pri gledanju televizije se medijsko intenzivne družine glede gledanja televizije in videa izjemno razlikujejo od medijsko neintenzivnih (štiri ure gledanja TV v primerjavi z manj kot eno dnevno). Podobno se medijsko intenzivne družine razlikujejo od neintenzivnih glede uporabe mobilnega telefona – dve uri v primerjavi z desetimi minutami dnevno. Izpostavljenost vseh članov družine v medijsko intenzivnih družinah posledično povzroči tudi precej večjo izpostavljenost otroka ekranu (pet ur v primerjavi z eno uro in pol za medijsko neintenzivne družine). Za medijsko intenzivne družine so značilni bistveno nižji dohodki (v povprečju za polovico nižji) v primerjavi z medijsko neintenzivnimi. Med njimi je tudi skoraj enkrat manj staršev s končano več kot srednjo šolo.
Lapierre Matthew A., Piotrowski Jessica Taylor in Linebarger Deborah L. (2012): Background Television in the Homes of US Children. v: Pediatrics, let.: 130, št.: 5, str.: 839-846.
Rideout Victoria in Hame Elizabeth (2006): The Media Family: Electronic media in the lives of infants, toddlers, preschoolers and their parents . v: The Henry J Keiser famila foundation
Rideout Victoria J., Vandewater Elizabeth A., Wartella Ellen A. (2003): Zero to six: Electronic Media in the lives of infants, toddlers and preschoolers. The Henry J. Kaiser Family Foundation.
Wartella Ellen in drugi (2013): Parenting in the Age of Digital Technology; A National Survey. Center on Media and Human Development. School of Communication. Northwestern University.
Katerim medijem in s kakšnimi vsebinami so izpostavljeni predšolski otroci?
Zakon o komunikacijah iz leta 2003 je Ofcomu naložil odgovornost za spodbujanje in izvajanje raziskav na področju medijske pismenosti. Ofcomove vsakoletne raziskave o medijski pismenosti otrok, ki so se začele 2006, prispevajo k izpolnjevanju te dolžnosti.
Poročilo Children and parents: media use and attitudes report 2022 obravnava uporabo medijev, odnos in razumevanje med otroki in mladimi, starimi od 3 do 17 let. Vključuje ugotovitve o pogledih staršev na uporabo medijev s strani njihovih otrok in dognanja o tem, kako starši otrok in mladostnikov, starih od 3 do 17 let, spremljajo in upravljajo uporabo medijev s strani svojih otrok. Namen poročila je zagotoviti celovito sliko medijskih izkušenj otrok v letu 2021 kot referenco za načrtovalce medijske produkcije, oblikovalce politik, akademike in širšo javnost.
Rideout in drugi (2014) so v ZDA ugotavljali, kakšno je mnenje staršev glede izobraževalne vrednosti televizijskih programov. V njihovi študiji »Učenje doma s pomočjo medijev« prikazujejo razmerje 2 do 10-letnih otrok med izpostavljenostjo izobraževalnim programom (56 minut dnevno) in celotnim časom za ekranom (2 uri in 7 minut). Kljub na videz dobremu razmerju »učenja« iz medijev in zabave pa je pri tem potrebno opozoriti na opredelitev staršev, kaj izobraževalne vsebine na televiziji so. Tako na primer risanko Doro Explorer kar 90% staršev opredeljuje za izobraževalni program, popularne igrice kot so Angry birds in Minecraft pa opredeljuje kot izobraževanje skoraj četrtina staršev.
Gutnick (2010) in drugi ugotovili, da skoraj polovica šestletnih otrok igra video igre na običajen dan, medtem ko se pri osmih letih ta odstotek poviša na več kot 70%. Zelo podoben odstotek avtorji navajajo za uporabo interneta (47% šestletnikov in 67% osemletnikov).
Zakaj uporabljajo mobilni telefon predšolski otroci izpostavljajo Baek in drugi (2013). Ugotavljajo, da dve tretjini za ogled risank, polovica za igranje iger, tretjina za poslušanje pesmic in zgodb in petina za izobraževalne spletne strani.
Avstralski predšolski otroci (Zevenbergen in Logan, 2008) večino časa uporabljajo računalnike za zabavo, zlasti za igranje iger (80%), brskanje po internetu (40%) in pisanje (20%).
Baek, Yu-Mi, Jeong-Min Lee and Kyu –Soo Kim (2013): A Study on Smart Phone Use Condition of Infants and Toddlers. v: International Journal of Smart Home, let.: 7, št.: 6, str.: 123-132.
Gutnick Aviva Lucas in drugi (2010): Always connected: The new digital media habits of young children. New York: The Joan Ganz Cooney Center at Sesame Workshop.
Ofcom (2022): Children and parents: media use and attitudes report 2022. Dostopno prek: https://www.ofcom.org.uk/research-and-data/media-literacy-research/childrens/childrens-media-lives.
Rideout Victoria (2014): Learning at home: families’ educational media use in America. The Joan Ganz Cooney Center.
Zevenbergen Robyn in Logan Helen (2008): Computer use by preschool children Rethinking practice as digital natives come to preschool. v: Australian Journal of Early Childhood, let.: 33, št.: 1, str.: 37-44.
Pozitivni vidiki izpostavljenosti medijem za predšolske otroke
Ofcomova raziskava (2015) ugotavlja strinjanje (dve tretjini staršev) s trditvijo, da so prednosti uporabe medijev pri predšolskih otrocih večje kot slabosti, pri čemer se odstotek longitudinalno povečuje. S trditvijo, da verjamejo, da je internet varen, se pri 3 do 4-letnikih strinja dobra polovica staršev, le 15% se jih s tem ne strinja. Pri starejših – od 5 do 7 let – se s stališčem, da lahko ti otroci varno uporabljajo internet, strinja že skoraj dve tretjini staršev, ne strinja pa le 8 %.
Baek in drugi (2013) navajajo učenje kot glavni razlog za uporabo medijev pri skoraj polovici odgovorov staršev. Približno enak odstotek staršev meni, da naj bi predšolski otroci uporabljali medije, da bodo ostali v trendu (42%). Skoraj četrtina navaja, da dovolijo uporabo mobilnega telefona z namenom, da ne motijo staršev.
Zimmerman (2007) je iskal glavni razlog gledanja televizije pri predšolskih otrocih. 23% v raziskavo vključenih staršev je kot glavni razlog navedlo, da otrok uživa, 22% učenje iz TV, 19% da ima starš čas zase, 12% da je otrok z bratcem ali sestro, 10% da se otrok lahko sprosti in 8% da se otrok nauči, kako shajati z drugimi.
Pasnik in Lionrente (2012) sta raziskovala mnenja staršev in vzgojiteljev predšolskih otrok in ugotavljala, zakaj starši omejujejo medijsko izpostavljenost predšolskih otrok. 38% staršev v njuni raziskavi navaja, da 2-5 letnike omejujejo, ker preveč uporabljajo sodobne tehnologije, petina pa kot razlog za omejevanja navaja, da je tehnologija draga. Pri iskanju razlage, ali so mediji pozitivni za učenje predšolskih otrok, tri četrtine staršev navaja pomen izobraževalnih programov na TV. Kar 97% staršev se strinja, da tehnologija lahko pomaga njihovim otrokom pri učenju.
Tudi mnenja učiteljev in vzgojiteljev v ZDA so povečini naklonjena uporabi sodobnih medijev. Wartella in drugi (2010) so med učitelji in vzgojitelji opravljali raziskavo, kdaj po njihovem mnenju je smotrno v življenje predšolskega otroka vključiti medije. Več kot polovica vzgojiteljev je mnenja, da pred otrokovim tretjim letom, oziroma skoraj 90% jih meni, da pred otrokovim četrtim letom. Podobno Formby (2014) na podlagi raziskave, opravljene na nacionalnem vzorcu v ZDA, opozarja, da se kar 75% vzgojiteljev strinja s trditvijo, kako je pomembno, da se otrok pred vstopom v šolo nauči uporabljati računalnik in drugo informacijsko-komunikacijsko tehnologijo.
Baek, Yu-Mi, Jeong-Min Lee and Kyu –Soo Kim (2013): A Study on Smart Phone Use Condition of Infants and Toddlers. v: International Journal of Smart Home, let.: 7, št.: 6, str.: 123-132.
Ofcom (2015): Children and parents: media use and attitudes report. Dostopno na: http://stakeholders.ofcom.org.uk/binaries/research/media-literacy/children-parents-nov-15/childrens_parents_nov2015.pdf (26. 3. 2015)
Pasnik in Lionrente (2012): Study of Preschool Parents and Caregivers Use of Technology and PBS KIDS Transmedia Resources. Education Development Center and SRI International..
Wartella Ellen in drugi (2010): Technology in the Lives of Teachers and Classrooms: Survey of Classroom Teachers and Family Child Care Providers. Fred Rogers Center – Saint Vincent College.
Zimmerman Frederick J. in drugi (2007): Television and DVD/Video Viewing in Children Younger Than 2 Years. v: Pediatrics, let.: 119
Vpliv izpostavljenosti medijem na počasnejši razvoj govora pri predšolskih otrocih
Hayes (2015) je s pregledom literature vpliva gledanja televizije in razvoja jezika ugotovil, da je večina raziskav uspela dokazati negativno povezavo med časom gledanja televizije otrok do treh let in znižano sposobnostjo razvoja govora in prepoznave besed.
Rideout in drugi (2003) ugotavljajo, da se je skoraj enkrat več otrok naučilo brati do 6. leta v družinah, kjer TV ni bil tako intenzivno prisoten. Kjer je TV večkrat prižgan, so otroci za skoraj polovico ure dnevno manj zunaj v primerjavi z otroki, kjer TV ni toliko prižgan. Tudi Plowman in drugi (2010) trdijo, da se mladi otroci lahko učijo bolje iz interakcije z ljudmi in z neposrednim okoljem kot iz televizije.
Zimmerman in drugi (2007) z eksperimentom dokazujejo korelacijo med gledanjem televizije (na vzorcu 8– 16 mesecev starih otrok) in sposobnostjo prepoznavanja besed. Avtorji so ugotovili statistično precejšnje značilno znižanje dosežka CDI (MacArthur-Bates Communicative Development Inventory – CDI preučuje prepoznavanje besed in stavkov). Rezultati so v nasprotju s pričakovanji staršev pokazali, da imajo dojenčki zaradi velike izpostavljenosti manjšo sposobnost komuniciranja in razvoja govora kot tisti, ki so ekranom izpostavljeni manj.
Sims in Colunga (2013) so preučevali ali 15-24 mesecev stari otroci pridobijo na besednem zakladu ob gledanju izobraževalnega videa in ugotovili, da se to zgodi le, če zraven izobraževalnega videa sodelujejo tudi starši.
Duch in drugi (2013) ugotovili izrazito poslabšanje komunikacijskih sposobnosti tako trenutno kot longitudinalno med otroci (do dveh let), ki so več kot 2 uri izpostavljeni televiziji. Istočasno avtorji opozarjajo, da 84% staršev verjame, da imajo informativni televizijski program in otroški DVD-ji pozitivni učinek na učenje njihovih otrok, kljub kopici dokazov, ki govorijo nasprotno.
Duch Helena in drugi (2013): Screen time use in children under 3 years old: a systematic review of correlates. v: International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, let.: 10, št.: 102
Hayes Jocelyn (2015): Critical Review: What is the impact of screen media use on language development of infants and toddlers?.
Rideout Victoria J., Vandewater Elizabeth A., Wartella Ellen A. (2003): Zero to six: Electronic Media in the lives of infants, toddlers and preschoolers. The Henry J. Kaiser Family Foundation.
Sims Clare E. in Colunga Eliana (2013): Parent-Child Screen Media Co-Viewing: Influences on Toddlers’ Word Learning and Retention. Psychology Colorado. Dostopno prek: http://psych.colorado.edu/~colunga/publications/SimsColungaCogSci13.pdf (29.2.2016)
Zimmerman Frederick J. in drugi (2007): Television and DVD/Video Viewing in Children Younger Than 2 Years. v: Pediatrics, let.: 119
Agresija predšolskih otrok in posnemanje deviantnega vedenja
V raziskavi Kaiser fundacije »Zero to 6« (Rideout in drugi, 2003) je razvidna povezava med izpostavljenostjo TV in posnemanjem vedenja na TV. Raziskovalci ugotavljajo, da je skoraj polovica staršev mnenja, da otrok posnema agresivno vedenje iz medijev.
Ostrov in drugi (2006) so v ZDA analizirali korelacijo med gledanjem televizije (v povprečju 12 ur na teden) in agresijo v šoli, merjeno s strani učiteljev. Ugotovili so pozitivno povezavo večje izpostavljenosti televiziji z bolj agresivnim vedenjem pri fantih (tako verbalno kot fizično) in pri dekletih (le verbalno).
Ostrov Jamie M., Gentile Douglas A. in Crick, Nicki R. (2006): Media Exposure, Aggression and Prosocial Behavior During Early Childhood: A Longitudinal Study. Social Development., let.: 15, št.: 4, str.: 612-627.
Rideout Victoria J., Vandewater Elizabeth A., Wartella Ellen A. (2003): Zero to six: Electronic Media in the lives of infants, toddlers and preschoolers. The Henry J. Kaiser Family Foundation.
Zdravniška zbornica Slovenije (2021): Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Dostopno prek: https://www.zdravniskazbornica.si/informacije-publikacije-in-analize/zasloni.
Izpostavljenost medijem in zdravstveno stanje predšolskih otrok
JAMA Network Open je mednarodna, recenzirana, odprto dostopna splošna medicinska revija Ameriškega zdravniškega združenja, ki objavlja raziskave o klinični oskrbi, inovacijah v zdravstveni oskrbi, zdravstveni politiki in globalnem zdravju v vseh zdravstvenih disciplinah in državah za klinike, raziskovalce in oblikovalce politik. V 2021 so objavili poročilo raziskave, ki razkriva, da, je bilo med pandemijo COVID-19 pri otrocih različnih starosti podaljšanje časa preživetega pred ekrani povezano z večjimi težavami v duševnem zdravju, v primerjavi s tistimi, ki so bili ekranom izpostavljeni manj. Članek si lahko v celoti preberete na njihovi spletni strani.
V raziskavi izvedeni v Angliji so Wartela in drugi (2013) ugotovili, da starše skrbi vpliv medijev na zdravstveno stanje predšolskih otrok, saj jih več kot polovica navaja skrb, da ima povečana uporaba televizije, video iger in mobilnih telefonov negativne vplive na fizično aktivnost in spanje otrok. Opazili so tudi precejšnje razlike med starostnimi skupinami otrok.
Mendoza in drugi (2007) so zaradi manjše fizične aktivnosti otrok dokazali statistično značilno povezavo med debelino kožne maščobe in uporabo medijev na splošno ter uporabo računalnikov in gledanjem televizije več kot 2 uri dnevno.
Charles in Louv (2009) ugotavljata, da se zaradi množične uporabe medijev in IKT spreminjajo gibalne navade otrok. Opozarjata na primer, da je vožnja s kolesom v šolo upadla za petino in staršem svetujeta, da naj omejijo uporabo naprav z ekranom na 2 uri dnevno. Hkrati naj bi se otroci gibali vsaj 60 minut dnevno.
Marsh in drugi (2005) ugotavljajo, da predšolski otroci porabijo že podobno količino časa (okrog dve uri dnevno) za igranje z igračami kot za gledanje vsebin na ekranu (računalnik, TV, video), medtem ko se zmanjšuje čas, namenjen za branje (ko berejo sami ali jim berejo starši) na manj kot polovico ure dnevno.
Garrison in Christakis (2012) so dokazali povezavo z dolžino in kvaliteto spanja in mediji v eksperimentalni raziskavi. Na vzorcu predšolskih otrok so ugotovili ne samo, da obstaja vzročno posledična povezava med povečano izpostavljenostjo 3 do 5-letnih otrok ekranom in krajšim spancem. Avtorji so preučevali tudi kvaliteto spanja otrok (čas, potreben da otrok zaspi, število zbujanj, strahovi) in ugotovili močno povezanost z večjo izpostavljenostjo medijem.
Christakis (2008) tudi izpostavlja, da večja izpostavljenost medijem, zlasti v zgodnjem obdobju, statistično značilno povišuje verjetnost nastanka motnje pozornosti pri starejših otrocih. Če je bil otrok od 0 do 3 let izpostavljen nasilnim medijskih vsebinam, ima 4% večjo verjetnost, da bo imel težave s pozornostjo pri 5-8 letih.
Charles Cheryl in Louv Richard (2009): Children’s Nature Deficit: What We Know – and Don’t Know. v: Children & Nature Network., str.: 1-32.
Christakis, Dimitri A. (2008): The effects of infant media usage: what do we know and what should we learn? Acta Pædiatrica., let.: 98, str.: 8-16.
Garrison Michelle M. in Christakis Dimitri A. (2012): The Impact of a Healthy Media Use Intervention on Sleep in Preschool Children. Pediatrics., let.: 130, št.: 3
Marsh, Jackie in drugi (2005): Digital beginnings: Young children’s use of popular culture, media and new technologies. v: Literacy Research Centre, University of Sheffield
Mendoza Jason A., Zimmerman Fred J in Christakis Dimitri A (2007): Television viewing, computer use, obesity, and adiposity in US preschool children. v: International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity BioMed Central., let.: 4, št.: 44
Wartella Ellen in drugi (2013): Parenting in the Age of Digital Technology; A National Survey. Center on Media and Human Development. School of Communication. Northwestern University.
Xuedi Li, Leigh M. Vanderloo, Charles D. G. Keown-Stoneman, et al. (2021): »Screen Use and Mental Health Symptoms in Canadian Children and Youth During the COVID-19 Pandemic« Open paper, JAMA Network, 28. 12. 2021. Dostopno prek: https://jamanetwork.com/journals/jamanetworkopen/fullarticle/2787454?utm_source=For_The_Media&utm_medium=referral&utm_campaign=ftm_links&utm_term=122821
Ostali negativni vidiki izpostavljenosti medijem za predšolske otroke
Wartella in drugi (2013b) v raziskavi v Angliji so med starši 0-8 letnikov ugotovili, da se le slaba tretjina staršev strinja, da jim pametni telefoni in tablice olajšujejo starševstvo.
Avtorji med razlogi proti uporabi mobilnega telefona pri predšolskih otrocih (Baek in drugi, 2013) navajajo 78% staršev, ki menijo, da telefoni sevajo. Da zavirajo kognitivni razvoj, se strinja dobra tretjina in dobra četrtina se jih strinja s trditvijo, da lahko dostopajo do škodljivih spletnih strani.
Na Finskem Roine in drugi (2005) ugotavljajo, da ima zaradi gledanja televizije in igranja iger skoraj dve tretjini (62%) otrok, med petim in šestim letom, vsaj en strah povezan z mediji. Avtorji so merili navade, psihično stanje in dolžino ter kvaliteto spanja in ugotovili, da ima izpostavljenost tudi precejšnje negativne učinke na spanje.
Baek, Yu-Mi, Jeong-Min Lee and Kyu –Soo Kim (2013): A Study on Smart Phone Use Condition of Infants and Toddlers. v: International Journal of Smart Home, let.: 7, št.: 6, str.: 123-132.
Roine Mira, Valkonen Satu in Lahikainen Anja Riita (2005): Television in Young Children’s Social Relationships. v: Yearbook of Population Research in Finland, let.: 41??, str.: 75-96.
Wartella Ellen in drugi (2010): Technology in the Lives of Teachers and Classrooms: Survey of Classroom Teachers and Family Child Care Providers. Fred Rogers Center – Saint Vincent College.
Drugo
Otrok in knjiga je strokovna revija s področja mladinske književnosti, književne vzgoje ter tudi medijev, ki so povezani s knjigo, ki izhaja od leta 1972. Izdajajo jo Mariborska knjižnica (kjer je ves čas tudi sedež uredništva), Pedagoška fakulteta v Mariboru in Pionirska knjižnica, enota Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani.
